Spoznajte fotografijo in raziščite naše članke

Preden ocenite lokacijo in svetlobo, preden fotoaparat sploh vzamete iz torbe in izberete objektiv, je dobro, da razmislite o strategiji in psihologiji. To so resnično pomembni elementi, ki jih potrebujete, če želite dobiti kar najboljše fotografije svojih otrok ali vnukov, nečakov ali nečakinj.

To je ena od lekcij, ki smo se jih naučili od Tamare Lackey. Njeno vrhunsko poznavanje portretov in življenjskega sloga dokazuje ne le veščine vizualizacije, temveč tudi dobro poznavanje potrebnih strategij. Tamara dosledno zajame razpoloženje, trenutke in izraze, ki naredijo slike otrok nepozabne.

Naučili smo še več:

Starosti in pričakovanja

Starost motivov bo narekovala, kaj lahko iz njih povlečete. »Kadar fotografiram mlajše otroke – od dojenčkov do malčkov – je moje delo delno tudi obvladovanje teh otrok,« pravi Tamara. »Dela se lotim z zavedanjem, da jih to, da bi se fotografirali, niti najmanj ne zanima, in moram jih obvladati. Tako da v tisti milisekundi, ki jo imam na voljo, ujamem izraz, ki bo nekaj pomenil.« Obvladovanje lahko pomeni, da se ves čas fotografiranja ali vsaj nekaj časa igramo igrico in tako zadržimo otroka na mestu, ki ga je določila Tamara. Lahko pa pomeni, da kraj fotografiranja pripravimo in otroka previdno prestavimo tja – »s spodbujanjem, vendar ne tako, da bi ga preveč silili«. »Ves čas razmišljam, kako naj jih postavim, da ne bom vedno fotografirala zadnjega dela glave. Pri taki starosti znižam pričakovanja glede tega, kakšna interakcija z otrokom mi bo uspela, in hitro izkoristim tistih nekaj trenutkov, ki jih dobim.«   

Pri otrocih, starih od štiri do devet let, Tamara pričakuje, da bo deležna veliko nastopanja. »Nastopali bodo zame – glej me, ko naredim to, glej me, ko naredim ono, – zato moram fotografirati tako nastopanje kot tudi pristnejše podobe.«

Ko so Tamarini motivi stari 12 ali 13 let, takrat fotografira otroke, ki se že zelo zavedajo svojega videza in tega, kako jih dojemajo drugi. »Po glavi se jim plete, ali sem kul, sem lepa, ali sem moderna in ali bo ta fotka dobra na Instagramu. Zato moram poskrbeti tudi za to, da se bodo dobro počutili v svoji koži, da jim ne bi bilo neprijetno, in posebej se potrudim, da jih fotografiram všečno, ker jim v tem obdobju to veliko pomeni. In ko jim pokažem, da jih fotografiram na tak všečen način – ker jih postavim v dobre poze in poskrbim za dobro osvetlitev – dobim tudi bolj pristno sodelovanje.«   

Pri najstnikih je Tamarin pristop čim bolj iskren: »Zavedam se, da jim ni do tega, da bi bili pred mano in se fotografirali, pa če to pokažejo ali ne.« Pove jim, da jih razume in da je na njihovi strani, določi jim časovni okvir, kako dolgo bo vse skupaj trajalo – »dve uri bo« – in se nato loti dela ter preži na mikro izraze, da jih bo ujela. »Samo sekundo imam, da ujamem smeh ali prediren pogled, potem se hitro spomnijo, da se pravzaprav ne smejo odzivati name.« Pogovarja se z njimi, vendar se za vsako ceno izogne najbolj očitnim temam v slogu: Kaj se pa učite v šoli? To ne deluje. »Za take teme imajo vnaprej določene odgovore in izraze,« pravi. Izbere nenavadne teme, vpraša na primer, kakšno je njihovo mnenje o aktualnem predlogu zakona, o katerem razpravljajo v parlamentu. Merilo za uspeh pri delu z najstniki je število presenečenih vzklikov, kot na primer: »Joj, sanjalo se mi, da boste naredili take slike!«, ko motivom pokaže fotografije na zaslonu fotoaparata.

Tamara celo pravi: »Če bi gledali videoposnetek mene, ko fotografiram otroke, bi se vam zdelo, da ne bom dobila nič, a za neki izraz potrebujem samo dvestotinko ali tisočinko sekunde. Fotografiranja se lotim tako, da se ne obremenjujem, saj se zavedam, da potrebujem le delček sekunde tu in delček tam, in če dobim osem do deset takih, sem zmagala.«

Izbira opreme

Tukaj nastopi oprema. Če boste imeli na voljo le milisekunde, da zajamete izraze, in morda malce več za poze, izberite svetlobno močan objektiv in kratek čas zaklopa, da vam bosta v pomoč. Delati bo treba hitro, zato je izredno pomembno, da ste dobro seznanjeni z opremo, ki jo uporabljate. »Najslabše, kar se vam lahko zgodi, je to, da ste priča neverjetnemu trenutku, a imate napačno nastavitev ali še niste pripravljeni,« pravi Tamara o tem, da se je treba z opremo spoznati tako dobro, da postane njena uporaba nekaj samoumevnega.

Dejavnik zaupanja

Za fotografa profesionalca je seveda ključnega pomena, da mu motivi zaupajo, vendar je to enako pomembno tudi za fotografa, ki želi le ovekovečiti družinske trenutke. »Kadar se lotite fotografiranja svojih otrok, nečakov ali nečakinj, je najboljše, da na začetku poveste, da si želite samo narediti odlične fotografije in se zraven zabavati,« pravi Tamara. »Potem jim dajte vedeti, da bodo prispevali k uspehu fotografije – to je zanje dejavnik krepitve zaupanja.«

Bodite povezani

Tamara veliko fotografira tako, da drži fotoaparat stran od telesa, in sicer zato, da je interakcija med njo in motivom ves čas živa. »Včasih ko si pomakneš veliko črno škatlo pred obraz, presekaš komunikacijo,« pravi. »Zelo rada fotografiram s fotoaparatom stran od obraza, zato da se lahko pogovarjam in ujamem resnično posebne poglede. Včasih se zdi, da motiv gleda stran, ampak dejansko gleda vame, medtem ko fotografiram s fotoaparatom, ki ga držim proč od sebe.« Pri tovrstnem fotografiranju pogosto uporablja širokokotne objektive, kot je 35-milimetrski, ali ima goriščno razdaljo zoom objektiva v najširšem položaju; kot sama pravi: »24–70-milimetrski objektiv je odličen za ta pristop.«

Poudarek na izrazu

»Čisto vsakokrat, ko sem na tem, da fotografiram, ko gledam v kader, ki ga bom posnela, razmišljam o tem, kaj lahko izločim,« pravi Tamara. »Več ko lahko izločim, bolj osupljiv bo izraz motiva, kajti gledalci se takoj osredotočijo na tisto, kar je pomembno. Vse, kar je lahko moteče, zato odstranim. Ne gre samo za načelo 'pospravi kramo iz ozadja' – večina ljudi ve, da se moraš znebiti krame, če želiš močnejšo sliko –, temveč bolj za 'pospravi iz kadra vse, kar jemlje pozornost od tistega, kar želiš videti'. Če to pomeni, da je treba stvari fizično pospraviti stran ali povsem spremeniti kot, tudi če to pomeni, da svetloba ne bo več tako močna in jo bo treba dodati, če bosta zaradi tega pogled in občutek čistejša, potem me to pritegne. Čist kader je lahko ključen, ko gre za to, kako močne so slike na pogled in kakšen učinek imajo zaradi izrazov.«

Ves čas v pripravljenosti

Kadar fotografirate otroke, ni časa za ogrevanje. Ne zapravite niti sekunde. »Pogosto vidim fotografe ali starše, ki fotografirajo otroke, se pogovarjajo z njimi, in ko se otrok odziva ali smeji, oni ne pritiskajo na sprožilec. Pozabljajo, da se vse vrti okrog fotografije. Vsako fotografiranje se začne takrat, ko sem pripravljena.«

Tamara meni, da najboljše posnetke svojih portretirancev pogosto dobi prav na začetku fotografiranja; pri drugih so najboljši proti koncu. Toda nikoli ne ve, kako bo šlo, zato se drži načela: »Ves čas se dogaja.«

Kadriranje in vnovično kadriranje

Ne izpustite posnetka, če kompozicija ni popolna. »Včasih moram kadrirati motiv tako, da mi ni najbolj všeč,« pravi Tamara, »toda vem, da je motiv oster in čist in da lahko pozneje izrežem in ponovno kadriram, da dobim sliko in občutek, kot želim.« To je tudi eden od razlogov, zakaj prisega na ločljivost fotoaparatov D800 in D4. »Lahko izrezujem in vseeno dobim odlično fotografijo. Všeč mi je, da imam toliko možnosti, da se lahko igram.«

Objektivi

»Najslabše je, če moraš stopiti nazaj, ker imaš na fotoaparatu dolgi objektiv, in tako povsem izgubiš nadzor nad motivom. S 35-milimetrskim objektivom sem lahko ves čas blizu in celo dobim majhno globinsko ostrino, če ločim motiv od ozadja.«

Ali je torej bližina enako nadzor? »Pozorni morajo biti na vas, ker ste blizu,« pravi, »in jaz na splošno moram biti blizu, da imam nadzor. Pozornost izgubim, ko stopim za dolgi objektiv in se oddaljim. Izbira objektiva mi dobesedno dovoli, da sem na dosegu roke, ko jih usmerjam nazaj v kader, in to v starostni skupini, ko je potrebno obvladovanje, pač stalno počnem. Ko hočejo oditi, jih moram zavrteti nazaj v kader.«